Popotovanje članov društva Koloart od Pliberka do Ormoža

Vožnja v tišini skozi neokrnjeno naravo je gotovo ena od najbolj privlačnih plati kolesarstva. Ponujajo nam jo stezice v gorah, gozdne ceste, poljske poti in tudi bolj prazne asfaltne ceste. Najlepše pa je, ko se vse to združi v zaključeno pot, ki kolesarja vodi od kraja do kraje ter od zanimivosti do zanimivosti, vse to po zgoraj opisanih poteh. Temu se danes reče daljinska kolesarska pot.

Še do pred nedavnim je bilo takšnih zaključenih daljinskih kolesarskih povezav le v naši neposredni bližini, v Avstriji in Italiji, na primer, kar veliko, pri nas pa se z njimi nismo mogli pohvaliti. Med tistimi „z one strani meje“ je bila kolesarska pot ob reki Dravi dolgo vrsto let med najbolj privlačnimi. Kot zapriseženi kolesarji smo jo seveda preizkusili ter se po njej popeljali vse od izvira v Toblachu do Beljaka. „Osredjo“ Koroško smo izpustili, saj se nam je zdela preveč obljudena, turistična in tudi nekoliko dolgočasna. Pot nas je pogosto tudi ob drugih priložnostih, na popotovanjih z avtom, vodila mimo te poti in vsakokrat smo nekoliko z zavistjo opazovali številne kolesarje, ki so se po njej vozili. Resnična gneča je to bila, skoraj kot na cesti. In smo se spraševali „Le zakaj pri nas ne znamo narediti istega?“

Na srečo pa so po dolgih letih „suše“ tudi v Sloveniji nastopili časi premikov. Poleg številnih tematskih poti so se začele pojavljati tudi daljinske povezave in med njimi med prvimi tudi nadaljevanje Dravske kolesarske poti skozi Slovenijo ter naprej na Hrvaško. Seveda smo si jo zaželeli med prvimi preizkusiti in to v dobri in tudi zelo številčni druščini članov kolesarskega društva Koloart, s katerimi smo kar nekaj let nazaj skupaj že uživali lepote italijansko-avstrijskega dela reke Drave.

Potovanja članov društva Koloart že vse od začetkov okroglih 25 let nazaj označujeta dve zavezi – zaveza kolesu kot prevoznemu sredstvu ter zaveza vsemu lepemu in zanimivemu, od naravnih znamenitosti do kulturne dediščine, etnografske dediščine, glasbe, umetnosti, ekologije, starih običajev, … Vse to je bogatilo tudi naše petdnevno kolesarsko popotovanje ob Dravski kolesarski poti skozi Slovenijo in še kanček dlje.

Prva etapa: Od Pliberka do Mute

Gremo z vlakom

Za zagrizene ekologe (med katere se prištevamo) se spodobi, da se tudi na izhodišče poti pripeljejo „trajnostno“, če je predaleč s kolesom, je torej najbolje z vlakom. Ker nas je „koloartovcev“največ s Primorskega ter iz Ljubljane, nas železna cesta lepo povezuje z Beljakom, kjer je železniško križišče za vzhodno avstrijsko Koroško, kjer smo predvideli izhodišče popotovanja, po poti pa bi lahko pobrali tudi naše Gorenjske prijatelje.

Žal se je ta načrt podrl, glavni razlog pa ni bil na slovenski, ampak (zelo presenetljivo!) na avstrijski strani železniških prog – naša skupina je bila preprosto prevelika in avstrijske železnice se niso bile pripravljene prilagoditi ter nam omogočiti prevoz takšnega števila (45 -50) potnikov s kolesi. Lepi in hitri avstrijski vlaki namreč sprejmejo le 6, največ 8 kolesarjev na eno kompozicijo in predlog, da se naj razporedimo na več zaporednih vlakov, nam seveda ni bil sprejemljiv.

Na naše veliko (in seveda zelo prijetno) presenečenje smo bili deležni veliko večje mere prilagodljivosti pri, tako pogosto kritiziranih, Slovenskih železnicah. Služba za mednarodni potniški promet nam je nudila vse informacije ter nas nekaj dni pred odhodom celo samoiniciativno poklicala ter preverila, če vse z naše strani najavljeno še velja.

Tako smo morali zaradi neprilagodljivosti avstrijskih železnic (pa tudi zelo visoke cene vozovnic) načrt za prihod na izhodišče našega popotovanja spremeniti in nas je nanj iz ljubljanske smeti pripeljal najeti avtobus, iz primorske smeri pa vlak do Jesenic, nato pa manjši avtobus do Pliberka. Seveda pa ne smem pozabiti omeniti, da imamo vedno na petdnevnem izletu v spremstvu tako imenovan „kamiončin“, to je oldtimer našega člana, na katerega naložimo prtljago ter včasih tudi kolesa. Tokrat je kamiončin vozil kolesa iz Gorice, iz Ljubljane pa avtobus prevoznika iz Grosupljega, ki že dlje časa redno prevaža kolesarje ter ima tako ustrezno opremo (prikolico za prevoz koles), kot tudi znanje in izkušnje, kako ravnati z mnogim skoraj kultnim športnim artiklom, ki ga nihče ne zeli videti opraskanega (:).

Nekaj po 9h smo se tako vsi zbrali, tudi naša edina so-popotnica iz Maribora, ki jo je naravnost do Pliberka pripeljal konec junija letos vzpostavljen kolesarski vlak. Žal le-ta vozi le ob sobotah in se bo že 1. septembra začasno, do naslednjega poletja, ustavil, a sprejme lahko kar do 23 koles, kar je v primerjavi z zmogljivostmi „z one strani meje“ prava znanstvena fantastika.

Pri naših rojakih v dolini Podjune

Naše potovanje smo začeli z obiskom pri naših rojakih – koroških Slovencih, ki jih je Plebiscit leta 1920 ločil od svoje matične države. V Kulturnem domu Pliberk sta nas prijazno sprejela Milan Piko, poslovodja kulturnega doma in Jožko Hudl, vsestranski podjunski kulturnik in ljudskošolski ravnatelj v pokoju.

V dvorani Kulturnega doma sta nam najprej predstavila delovanje in ustvarjanje Koroških Slovencev, nato pa nas še popeljala na sprehod po središču Pliberka ter predstavila tamkajšnje znamenitosti. Ob 12h, ko smo imeli v načrtu začetek kolesarjenja, smo se komaj ločili, saj je bilo med nami še polno odprtih vprašanj.

Dravska kolesarske pot skozi Pliberk seveda ne vodi, zato smo se morali do nje nekaj kilometrov zapeljati delno po kolesarskih poteh, delno pa tudi po cestah z manj prometa. Pri kraju Dob (Aich) smo se na našo osrednjo potovalno transverzalo končno priključili ter se že prav kmalu preko atraktivnega lesenega visečega mostu Svete Lucije pripeljali do Suhe, kjer nas je v gostilni Hartl že čakalo kosilo. Tradicionalna jed – ajdovi povitjanki, ki so jo skozi stoletja na svojih mizah stregli lokalni prebivalci, je našla pot tudi na naše mize v družbi z okusno svinjsko pečenko in solato.

Ob tem nas je sicer malo žalostilo, da prevzemnik gostilne, ki sicer velja za „slovensko“, in je seveda tudi sin slovenskih staršev, svojega materinega jezika bolj ali manj ne govori več. Praznino je zapolnila prijazna družba duhovnika iz fare Suha Matjaža Zupana, ki nam je v brezhibni slovenščini povedal več o življenju v tej vasi, iz katere izhaja znan oktet Suha ter kjer vsako leto organizirajo niz prireditev po naslovom Festival Suha. Festival poteka vzporedno v Dravogradu, na Suhi, pa še kje .. Žal pa že meseca junija, ko je za večino kolesarjev še nekoliko prezgodaj za turo.

Ta, sicer kratka, pot skozi dolino Podjuna, ki je ena od treh dolin (Rož, Podjuna, Zila) na avstrijskem Koroškem, kjer je bila zibelka slovenstva, je bila ilustrativen prikaz dejstva, da slovenstvu v teh krajih pohaja sapa. Število stalnih prebivalcev, ki se ob rednih popisih prebivalstva izrekajo za Slovence, nenehno upada. V nekaterih krajih na slovensko govoreče prebivalce komaj še naletiš. Morda bo povečan obisk kolesarjev iz Slovenije katerega izmed koroških Slovencev, ki svojega materinega jezika ne govori več, vzpodbudil da se ga ponovno nauči?

Pot nas je po kosilu vodila mimo zelo zanimivega muzeja moderne umetnosti Liaunig, za katerega obisk žal tokrat ni bilo časa, do mejnega prehoda Vič, katerega prisotnost pa kolesar komajda še opazi, kaj šele občuti z nadležnim ustavljanjem in preverjanjem dokumentov. Naše „krdelo“  skoraj petdesetih kolesarjev je preko meje oddrvelo, ne da bi nas kdor koli kaj povprašal ter takoj „padlo“ v Dravograd.

Pestra zgodovina Dravograda

Dravograd je prvo slovensko mesto, ki nas pozdravi ob prehodu meje. S svojo strateško pomembno lego ob sotočju Drave z Mežo in Mislinjo, oziroma na stičišču njihovih dolin, ima dolgo zgodovino ter je bil pogosto tudi prizorišče burnih dogodkov. Čez njegovo ozemlje je vodila že rimska pot, kot trg pa je bil prvič omenjen leta 1185 kot „urbem forum Traberch“. Skozi zgodovino sta njegov razvoj krojili predvsem obrt in trgovina, ko so se začele na Dravi graditi elektrarne, pa tudi njihovi strateški in gospodarski vidiki. Staro mestno jedro s prvotno srednjeveško podobo je lepo ohranjeno, a kolesarjem neprijazno, saj skozi njega poteka gost promet tudi najtežjih tovornih vozil, zato prečenje ni prav nič prijetno, pa še prepovedano je. Dravska kolesarska pot ga zato obkroži ob dravski strugi. V mestu so ogleda vredni tudi Gestapovski zapori, ki se nahajajo v prostorih stavbe Mestne občine Dravograd. Za obiskovalce prijazno poskrbi zanj zadolženi zgodovinar g. Marjan Kos, ki pa je bil v času našega obiska odsoten, zato smo pot nadaljevali do naslednje dravograjske znamenitosti – baročnega dvorca Bukovje, ki je od mesta odmaknjen slabe tri kilometre.

Dvorec je v celoti prenovljen, v njem pa so poleg razkošne poročne dvorane s salonom tudi zanimive muzejske zbirke, izhajajoče predvsem iz zbirateljske strasti zadnjega lastnika gradu, barona Janeza Krstnika Kometra, ki je leta 1870 dvorec tudi prezidal v podobo, vredno uvrstitve med najpomembnejše spomenike historicistične grajske arhitekture pri nas. Okolico gradu dopolnjujejo čudovit Evropski park Bukovje z nasadi ekoloških vrtnin, razvaline starega gradu Pukštajn nad njim ter objekti, ki jih je dozidala Jugoslovanska ljudska armada, ki je imela grad v lasti po prvi svetovni vojni. Slednji dvorca sicer ne krasijo, ga pa bogatijo zanimive zbirke, ki so našle prostore v njih – zasebna knjižnica ter muzej vojaške opreme.

Na koncu pa ne smemo pozabiti omeniti tudi nočitvenih zmogljivosti za kolesarje, ki so našle prostor v dvorcu. Med njimi je ena soba celo opremljena s starinskim pohištvom, kar je gotovo redko ponujeno v cenovno ugodnih namestitvah (hostlih), kamor se ta prenočišča uvrščajo. Lokalna vodička Franja nas je z gradu kar nerada spustila naprej do našega novega doživetja – romantične večerne vožnje s splavom.

Spoznavanje s splavarsko tradicijo

V splavarskem pristanu v Gortini nas je prijazno in bučno sprejel splavar Anton s svojimi številnimi pomočniki – splavarji in muzikanti. Vožnja s splavom pod taktirko „koroških splavarjev“ je namreč zelo veselo in zabavno, v našem primeru pa tudi romantično in gurmansko doživetje, ki smo si ga še dodatno popestrili s prisotnostjo Mirana Kamnika – pevca kantavtorja, ki svoje s countyem obarvane pesmi poje izključno v domačem, koroškem narečju. Seveda pa so nas v posebnosti koroškega govora uvajali tudi splavarji, ki so za nas priredili pravo predstavo, začinjeno z obilico smeha, ki se je zaključila s splavarskim krstom. Tako sta se številčni ekipi usposobljenih splavarjev ob koncu „fure“ pridružila še dva „bruca“ iz vrst naših kolesarjev. Če k vsemu opisanemu pridamo še gurmanske poslastice iz gostilne Pri lipi ter bakle in sveče, ki so nam v družbi skoraj popolnoma polne lune razsvetljevale pot nazaj do pristana, je bilo doživetje skoraj popolno.

 

Vse vesele in razigrane nas je po tem čakala še pot do naših prenočišč v gostilni Pri lipi. Vožnja skozi večer po lokalnih kolesarskih poteh je bilo novo razburljivo doživetje, za nas atraktivno s podobo dolge kače z različnimi lučmi osvetljenih koles, za samotne sprehajalce, ki so nam prišli naproti, pa gotovo skoraj privid (ali pa nočna mora) – ogromna skupina „marsovcev“ na kolesih, ki so na lepem v gruči pridrveli iz teme.

Razvajanja čutov v gostilni Pri lipi

Z lastnico gostilne Pri lipi ga. Heleno sem se spoznala že pred leti, seveda preko hrane, ki jo je pripravila na eni od pogostitev, ki sem ji prisostvovala. Takoj me je navdušila in v meni je ves čas tlel načrt, kako bi se bolj poglobljeno in v družbi dragih prijateljev posvetila uživanju bogastva lokalnih okusov, ki jih ponuja v svojem lokalu. Odprtje Dravske kolesarske poti je zato bila prava priložnost, da svojo dolgoletno željo uresničim.

Ko sem prvič v živo obiskala gostilno s prenočišči, sem spoznala da je razvajanje čutov v gostlni Pri lipi še bolj kompleksno, kot sem si mislila, saj se je izkazalo, da ga. Helena ljubezen do lokalne kulinarike druži z ljubeznijo do vsega lepega in predvsem starin, ki jih z veliko mero domišljije in inovativnosti vpleta v podobe „štiblcov“ – sob, v katerih bivajo gosti.

Ko smo se s celotno skupino kolesarjev v popolni temi pripeljali do gostilne Pri lipi, so nas tam v dobrodošlico še „pomazilili“ z izjemno okusno sladico – ajdovimi štruklji z orehovim nadevom in borovnicami. Čeprav je bil za nami naporen dan in ura pozna, se ji ni mogel nihče upreti… Ob 11h zvečer, nekateri pa še kasneje, smo izmučeni, a silno zadovoljni z darovi dneva, popadali v postelje, nekateri kar v gostujoči gostilni, drugi pa v hostlu Marenberg v bližnjih Radljah ob Dravi, saj prenočišč za tako veliko skupino na enem mestu ni bilo dovolj.

Drugo jutro smo se znova združili ob zajtrku, ki je bil ponovno silno okusen in, enako kot druge dobrote dan prej, lokalno obarvan. Doživetje smo zaokrožili z ogledom bližnje cerkvice Janeza Krstnika, ene najstarejših slovenskih cerkva. Sledilo je obvezno skupinsko fotografiranje in hop – smo znova bili na naših kolesih. Pred nami je bilo nekoliko drugačno doživetje – kopanje v bližnjem naravnem bazenu.

Ne povsem običajen bazen

Prijetno presenečenje, ki pričaka popotnika vzdolž Dravske kolesarske poti, je naraven bazen v Radljah ob Dravi, zgrajen v okviru vodnega parka že „davnega“ leta 2014, ki pa je “debela“ štiri leta kasneje še vedno edini v Sloveniji. Tudi mi se nismo mogli upreti skušnjavi osvežitve v vodi, ki je naravno prečiščena skozi ločje, lokvanje in druge rastline, ki čistijo vodo, ter brez kakršnih koli kemičnih dodatkov. Za tako veliko skupino so nam gostitelji naredili tudi vodeno predstavitev, v kateri so nam predstavili vse posebnosti bazena, njegovo delovanje in vzdrževanje ter stroge omejitve, ki veljajo v kompleksu za ohranjanje naravnega ravnovesja. V vročem pozno julijskem dnevu je bila osvežitev še kako dobrodošla, okolje naravnega bazena, obkroženo z rastlinjem, pa nudi sprostitev tako za telo, kakor tudi za glavo. Poleg vodnega parka si lahko ljubitelji narave v njegovi soseščini najdejo tudi prenočišče v okviru lesenih „glamping“ objektov, zgrajenih po vzoru mlinarskih hišk, kakršnih je bilo še nedavno veliko v bližnji okolici, tako zelo bogati z bistrimi vodotoki.

Nadaljevanje poti nas je vodilo do mesta Radlje ob Dravi. To danes upravno in gospodarsko središče večjega dela Dravske doline se je do leta 1952 imenovalo Marenberg, zato še danes najdemo v njem kar nekaj s tem imenom poimenovane ponudbe, na primer hostel in kavarno in restavracijo v središču, pa še kaj… Posebnost tega dela dravske doline je tudi hmelj, s katerega pridelavo in predelavo se danes na tem področju ukvarja Hmeljarstvo Čas, s 106 hektarji eno od večjih tovrstnih posestev v Sloveniji. Skozi njihove nasade, ki v začetku avgusta  dosežejo polno višino sadik – tja do petih metrov, smo se po poljski stezi popeljali od bazena do mesta Radlje gredoč.

V Radljah nas je sprejela prijazna uslužbenka ŠKTM Radlje Dominika, ki nas je popeljala skozi zgodovino kraja ter do nekaterih njegovih glavnih znamenitosti, na koncu pa nas je prepustila v roke g. Edija Korata, lastnika najstarejše radeljske hiše, skoraj pol tisočletja starega Rožnega dvora – Rosenhofa. Le-ta nas je velikodušno popeljal skozi vse prostore svojega privatnega bivališča ter nam razkril, kako je le-ta skozi leta postal njegova strast, tako da ga danes obnavlja s kar največjo skrbjo za avtentičnost njegove notranjost in zunanjosti.

Edini večji vzpon na Lovrenc na Pohorju

Po kosilu v kavarni, poimenovani – kako drugače kot – Marenberg, nas je čakal vzpon na Lovrenc na Pohorju. To je sicer začasni „obvoz“, dokler se ne izgradijo ustrezne kolesarske poti ob sami reki, vendar da izlet v osrčje pohorskih gozdov potovanju poseben pečat. Vzpon na Lovrenc na Pohorju navkljub premaganim nekaj sto višinskim metrom tehnično ni zahteven. Blage klančine se izmenjujejo s skoraj ravninami, tik pred zadnjim, edinim nekoliko strmejšim klancem, pa nas razveseli celo nekaj stometrski spust. Seveda pa moramo ob tem „priznati“, da smo v zadnjem delu poti zapustil DravaBike ter ubrali bližnjico do našega prenočišča v telovadnici lokalne osnovne šole. Tako veliki skupini ljudi Lovrenc na Pohorju namreč ne more ponuditi ustrezno število ležišč.

Z večerjo in drugo jutro zajtrkom so nas postregli v okrepčevalnici Maks Urbanc v samem središču kraja. Tam so nam v avtentičnem okolju jedilnice v lovskem slugu, kjer nas je v vitrini pozdravila celo trofeja medveda, postregli z okolju primerno hrano – okusnim divjačinskim golažem. Ta najstarejša gostilna v kraju ohranja duh časa ter ponudi videz točilnice, nabite s pričevanji in spomini iz preteklosti. Kraj, ki mu je nedavna zgodovina z izgradnjo tovarne kos in srpov spremenila značaj, je bil namreč pred vojno klimatsko zdravilišče, vedno pa pomemben lovski revir. Danes se vse bolj spreminja v spalno naselje, vezano tesno na bližnji Maribor.

Skozi iztek Dravske doline do Ptuja

Spust z Lovrenca smo že kmalu po startu za kratek čas prekinili z ogledom pomembne cerkve Device Marije v Puščavi, romarske cerkve, ki predstavlja vrh umetnosti 17. stoletja v Podravju in je tudi eden najpomembnejših spomenikov poznorenesančne oz. zgodnjebaročne arhitekture na Slovenskem.

Od tam nas je pot vodila do najstarejše izmed elektrarn na reki Dravi – Elektrarne Fala, v kateri so ob menjavi pogonske turbine za novejšo, digitalno upravljano, stare naprave restavrirali v muzej, ki je sedaj odprt javnosti. Ogled notranjosti, ki se začne z filmskim prikazom, se nadaljuje v prostorni dvorani s starimi, veličastnimi turbinami ter nadaljuje vse do sodobnega, sedaj delujočega dela elektrarne. Običajno traja kakšno uro, a mi smo se zadržali kar krepko dlje, vodnik po razstavi pa nas je, navdušen nad našo neugnano radovednostjo, komajda spustil dalje do kraja našega kosila v Drava Centru, nekoč znanem kot Limbuška čolnarna.

Prijeten zaliv ponuja odlično restavracijo s še bolj prijetnim, na reko ter v bogat živalski svet v njej obrnjenim barom v pritličnih prostorih,. Bar je odprt vse dni v tednu, medtem ko obratuje restavracija le ob vikendih. A za našo tako veliko skupino se je seveda našla rešitev, da dobimo kosilo tudi v ponedeljek. Na prostoru nekdanje čolnarne, kjer se je nekdaj ob vikendih trlo razvedritve in športnih aktivnosti željnih obiskovalcev, se še danes ohranjajo obširen travnik za poležavanje in igro ter možnosti čolnarjenja. V bližnji soseščini ponudbo dopolnjuje še želodcu in očem prijetna čokoladnica Teta Frida.

Do Maribora smo se popeljali skozi goste sence Limbuškega gozda, za katerim smo se spustili čisto ob Dravo, ravno v pravem trenutku, da smo še lahko videli skrajni vzhodni rt Mariborskega otoka, naravnega rezervata s priljubljenim mestnim bazenom na sredini. Mesto Maribor smo si že nekaj let prej podrobno ogledali, zato smo se tokrat popeljali čez Studenško brv le na panoramsko ogledno pot mimo Lenta ter se pod dvonadstropnim meljskim mostom vrnili na desni breg reke, kjer je na nas čakal nedavno vzpostavljen del poti po ravninskem svetu skozi Miklavž in Hajdino. Vzponi in spusti so tukaj tako rekoč zanemarljivi, pot pa vodi deloma po manj prometnih asfaltnih cestah ter deloma po kolovozih in poljskih poteh. Slednji so sicer še nekoliko „robati“ od sveže posutega gramoza, a vodijo skozi čudovite poti ob vodnih zatokih ali reki, kjer se srečamo z neskončnim bogastvom vodnega in ptičjega življa.

Starodavno mesto tradicij in vina

V Ptuj smo se pripeljali mimo termalnega kompleksa Ptujske toplice ter preko mostu za pešce, s katerega „padeš“ neposredno v središče tega historičnega bisera. V starodavnem mestu nam je prenočišče ponudila Minoritska župnija, katere upravitelj je sorodnik našega so-kolesarja. Tukaj so bila naša prenočišča sicer nekaj manj komfortna, a so jih odtehtali panorama Ptujskega gradu tik iznad našega dvorišča in prijaznost našega gostitelja, ki nam je ponudil pravo romarsko gostoljubje in vzdušje domačnosti, poleg tega pa nam je omogočil še večerni ogled bližnjega arhitekturnega bisera Ptuja – Minoritske cerkve, pospremljen s podrobno predstavitvijo zgodovine rodu Minoritov ter arhitekture in opreme notranjosti objekta.

Mesto Ptuj kljub svoji butičnosti ponuja cel kup znamenitosti, katerih pomembna posebnost je, da so med seboj oddaljene le za streljaj –  na Ptuju je vse blizu. Zato smo naslednje jutro svoje dvokolesne konjičke pustili v varstvo prijaznim gostiteljem ter se peš odpravili na ogled mesta. Za začetek smo v družbi lokalne vodičke Maruše spoznali zgodovino kraja ter nekaj njegovih najpomembnejših arhitekturnih in zgodovinskih znamenitosti, v nadaljevanju dopoldneva pa smo smuknili v prijeten hlad slovite Ptujske kleti. Tam nam je vodič Franc Brodnjak najprej razkazal klet z več sto let starimi, bogato ornamentiranimi lesenimi sodi, med njimi tudi tistim, ki je dal svojo podobo zaščitni znamki slovenskih vin z zaščitenim geografskim poreklom. Popeljal nas je tudi do bogatega skladišča arhivskih vin, ki so jih varuhi kleti v času vojnih viher zazidali, da so jih zaščitili pred „požrešnostjo“ in razuzdanostjo vojska. Tem varuhom se lahko danes klet zahvali, da poseduje zbirko arhivskih vin s skoraj neprecenljivo vrednostjo. Obisk smo seveda zaključili z vodeno degustacijo, v našem primeru je to bilo kombiniranje vin in čokolade. Na koncu pa smo si skoraj vsi nakupili še nekaj steklenic odličnega vina tudi za na svoje domove.

Do Borla in Ormoža ter še malo dlje

Na Ptuju smo pred nadaljevanje poti pojedli še lahko kosilo ter ponovno zajahali naše dvokolesne prijatelje za pot ob Ptujskem jezeru, največjem slovenskem jezeru, ki ga domačini ljubkovalno imenujejo kar Ptujsko morje. Izbrali smo si pot po njegovem desnem bregu, kjer se nahaja tudi opazovalnica ptic, ki so to vodno bogastvo  prepoznali kot svoje prijazno domovanje ter jih je v vseh letnih časih tam brez števila. Ptujsko jezero seveda ni naravno, ampak akumulacijsko jezero, tako da na njegovem južnem koncu naletimo na jez. Sama elektrarna Formin, ki koristi energijo tega vodnega bogastva ter zaradi katere je bilo jezero ustvarjeno, pa se nahaja vzdolž vodnega kanala v smeri Ormoža. Tik preden smo se preko ceste na jezu vrnili na levi breg reke Drave, smo se zapeljali še mimo zanimivega naravnega rezervata Šturmovci, ki se raztega od jezera proti jugozahodu v notranjost. Ogled tega pa smo si prav tako pustili za prihodnje obiske Dravske kolesarske poti, saj nam je bil naslednji cilj grad Borl, ki se pne nad reko Dravo kakšnih deset kilometrov dlje.

Grad Borl ima bogato zgodovino, ki se v nekaterih legendah navezuje celo na viteza Parzivala in iskalce ene najbolj skrivnostnih relikvij krščanstva – svetega Grala. Zato si ga je za svoje „zatočišče“, v katerem je izvedel številne impresivne dogodke, izbral sloviti slovenski violinist, inspirativni govornik ter kulturni ambasador Slovenije Miha Pogačnik. Le-ta je kar lepo število let strnil v prizadevanje, da bi grad Borl zaradi te zgodovinske edinstvenosti postal središče pobude za razvoj evropske identitete – središče novega znanja in evropski inspirativni center za razvoj človeške družbe. Žal pa trenutni lastnik gradu iz 12. stoletja – Ministrstvo za kulturo, ni pripravljeno iz svojih rok izpustiti tega zgodovinskega bisera ter je ob svoji nemoči, da izvede prenovo, našlo pravo rešitev le v tem, da je na vrata gradu namestilo debelo ključavnico in prepoved kakršnih koli aktivnosti v njegovi notranjosti.

Seveda Miha Pogačnik v svojih naporih ni osamljen. Na „domačem terenu“, v občini Cirkulane v ta namen deluje zelo aktivno Društvo za oživitev gradu Borl, katerega predsednica Sonja Golc nas je sprejela na travniku ob vhodu v grad ter nam predstavila delo tega društva v javnem interesu, ki se že nekaj let z ramo ob rami z Mihom Pogačnikom brezupno bojuje z birokratskimi mlini, ki jim prepovedujejo aktivnosti na gradu, ki je bil pred zaprtjem celo finančno neodvisen ter kulturno središče življenja lokalnega in manj lokalnega prebivalstva.

Z gradom Borl pa je povezan tudi nastanek našega društva Koloart: tukaj je namreč bilo pod taktirko Mihe Pogačnika eno od pomembnih prizorišč Festivalov Idriart ter od leta 1995 dalje celo njegov domicil. Leta 1993 je v tem okviru vzniknila pobuda o izvedbi potovanj s kolesom, pospremljenih s spoznavanjem kulture, umetnosti, tradicije, glasbe, ipd.. Nalogo je nase prevzel sedanji predsednik ter v nadaljevanju eden od soustanoviteljev društva Borut Zagorc, ki je „Idri“ v imenu zamenjal v „Kolo“ in nastal je Koloart. Že leto dni kasneje je v njegovi organizaciji kolesarila skupina več kot šestdesetih kolesarjev po Prekmurju. Od tedaj dalje se to naše čudovito druženje ponavlja vsakoletno z enim petdnevnim kolesarjenjem ter vsaj dvemi, tremi krajšimi, eno do trodnevnimi. In redko se zgodi, da se izleta udeleži manj kot 40 oseb. V dolgih letih druženja smo postali velika družina, ki nas družijo skupni interesi – kolesarjenje, umetnost, zgodovina, tradicija … In 25 let „kasneje“ je za gotovo pravi trenutek, da ne zamudimo priložnosti, da se znova vrnemo na Borl. Pogovor s predstavniki Društva za oživitev gradu Borl se je tako zaključil s pogovorom in spominjanjem na naše korenine.

Slovenska Toskana

Zadnji večer našega petdnevnega kolesarskega druženja tradicionalno zaključimo z večerom, za katerega sestavimo kakšen kulturni program, končamo pa ga s plesom. Žal pa Ormož možnosti za namestitev tako velike skupine na enem mestu ne ponuja, zato smo morali iskati rešitev drugje. Našla se je nedaleč od Ormoža v „kultnem“ središču Slovenskih goric Jeruzalemu. Gostišče Brenholc ima tako dovolj prenočišč, kot tudi zadosti velike prostore za vse druge aktivnosti. Pot do njega se sicer nekoliko vzpenja, a za napore vzpona smo bili izdatno poplačani z izjemnim razgledom, ki se s tega gostišča razpira na vse štiri strani neba – in na vseh se odpirajo pogledi na nepregledne širjave goric z vinogradi. Res veličastno! Zadnji skupni večer je tako bil, v skladu s tradicijo, vesel in razigran.

V Ormoške lagune  in domov

Za zadnji dan nas je čakal še ogled Ormoških lagun – naravnega rezervata, kjer najde svoje zatočišče na tisoče ptic, zato so ga tudi predali v roke članom Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Sprejel nas je njihov član Dominik Bombek, ki nam je predstavil zanimivo zgodbo o sožitju med industrijo in naravovarstveniki, sad katerega je bilo življenje, ki je vzbrstelo na območju, kjer je nekdanja Ormoška tovarna sladkorja deponirala svoje odpadne vode. V teh je bilo toliko hranilnih snovi, da je območje postalo priljubljeno zatočišče tako za stalno naseljene ptice, kot za selivke. Ob zaprtju tovarne je DOPPS uspel, da so Ormoške lagune prešle v njihovo last in upravljanje. Danes je v njih, med drugim, naseljena tudi čreda bivolov, člani društva pa sami skrbijo za ravnovesje ter predvsem ohranjanje zadostne količine vode na področju.

Informacijska točka nam je ponudila tudi prostor, kjer smo pred odhodom nazaj na svoje domove pomalicali okusen bograč s še boljšo ajdovo pogačo, ki so nam jih kar na teren pripeljali iz gostilne Črni ribič iz bližnjih Frankovcev. Od lagun do železniške postaje Ormož je le streljaj. Slovenske železnice so se držale obljub in mesto na vlaku je našlo prostor vseh 25 naših koles ter seveda preko 40 potnikov. Nekaj koles je sicer odvzelo prostor potnikom kar v njihovih kabinah, a nihče nas z vlaka ni metal (česar smo iz mnogih prejšnjih izkušenj že kar vajeni). Sprevodnik se nas je sicer (po naših občutkih) kar malo ustrašil, a je pogumno izpolnil svojo nalogo. V Ljubljano smo se sicer pripeljali s kar nekaj zamude, a z zelo pozitivnimi občutki ter predvsem polni nepozabnih vtisov s poti.

Na koncu smo bili nekoliko žalostni le zato, ker se nismo mogli odzvati vabilu prijaznega krajana Samota iz Središča ob Dravi, ki je na strani Facebooka našel informacijo o našem popotovanju ter nas je prijazno povabil, da se v Središču okopamo v reki Dravi, ki je tam primerna za kopanje in kar domačini tudi pridno koristijo. Tako da je tudi to ostalo odprto na listi „za prihodnje obiske“ Dravske kolesarske poti. Pet dni je pač čisto premalo časa za vse, kar le-ta ponuja!